Na obzorju se vidi
nekaj od vetra razcefranih oblakov.
Noč je zrla proti zvezdam,
zvezde pa so tako blizu
kot čez temno cesto razlito mleko.
V moji notranjosti zeva votlina.
Izdolbla jo je tišina.
Tista, ki nastane,
ko ne izrečeš stvari,
ki bi jo moral.
Samo preteklost šteje,
saj je edino, kar preživi vse. In vsakogar.
Ko si mlad,
je vse preprosto, nimaš konca.
Kolikor daleč vidiš, vse je polje,
ki je tvoje življenje,
a temu polju ne vidiš konca,
ne moreš videti konca.
Kot plima, ki prihaja in odhaja.
Iščem svoj košček,
ki se ujema z menoj,
Da bova lahko skupaj segla do zvezd.
